Železova ruda, les in hitro tekoča voda so bili razlog, da so freisinški posestniki v ta del doline povabili italijanske kovače iz Furlanije z nalogo pričeti z železarsko dejavnostjo, saj so že poznali modernejše načine taljenja rude v plavžih in predelave železa. Prva listina, ki govori o železarskih naseljencih izvira iz leta 1348. Od takrat dalje se prične razvijati kraj Železniki, ki je svoje prvo ime dobil prav po Italijanih ali Lahih. Okoliški prebivalci so ga namreč imenovali Lahovše. 

Železovo rudo so kopali in pobirali v številnih kraških vrtačah in manjših jamah na Jelovici in Dražgoški gori, ki so jo zaradi obilice železove rude imenovali Eisenberg - Železna gora. Bobovec so prebirali iz ilovice na dnu vrtač in ga nato spirali. Rudo so očiščeno nalagali v koše in jo odnašali do poti. Od tu so jo v posebnih vozičkih ali na samotežnih saneh spravljali v dolino. Zahtevnejše je bilo kopanje rude v Vancovcu in Šošternici. Tu se že srečamo z rudniki v pravem pomenu besede, z vpadnim jaškom in razvejanim sistemom rovov. Rudo so nalagali v nečke in vsipali v jamske vozičke, ki so jih potegnili na površje.

Pridobivanje surovega železa ali grodlja iz železove rude je potekala s taljenjem v plavžu. Surovo železo ali grodelj (volka) so v fužini še enkrat segreli, ga prekovali v manjše kose in iz njih naredili polizdelke - tanke železne palice (cajne). Delo v fužini je potekalo nepretrgoma podnevi in ponoči. Plavž in fužina sta tvorila skupen obrat, ki je bil v skupni lasti več fužinarjev.

Kovačnica ali vigenjc je bil v zasebni lasti posameznega fužinarja, kovači, ki so v njem kovali pa so bili fužinarjevi najeti delavci. Iz cajnov so kovači v vigenjcih izdelovali različne izdelke, predvsem pa žeblje različnih vrst in velikosti. Pri enem nakovalu sta navadno kovala po dva delavca: mojster in njegov hlapec. Od fužinarja - lastnika vigenjca je bil plačan samo mojster, ki je moral sam najeti in plačati svojega hlapca. Tako so bili hlapci ali pomočniki največkrat kar njegovi otroci ali njegova žena. Delo v vigenjcu je bilo zelo naporno, trajalo je tudi po dvanajst in več ur, železnikarski kovači pa so delali samo ponoči. Mojster pri nakovalu je bil tisti, ki je z dnevno proizvodnjo 1000 žebljev pridobil naziv "ta'vžentar". Nakovane žeblje so kovači dajali v lesene sode. En sod žebljev je kovač skupaj s hlapcem nakoval v približno 18. dneh, v enem letu pa 11 do 13 sodov.

Kriza v železarstvu v Železnikih se je pričela v sredini 19. stoletja. Huda konkurenca drugih železarn in cenejše železo in jeklo iz tujine sta povzročila počasno nazadovanje industrije. Ženske, ki so prej tudi izdelovale žeblje v vigenjcih, so prve izgubljale delo. Iskale so nov zaslužek in ga našle v izdelovanju čipk. Klekljanje se je hitro razširilo med ženami in dekleti. Podjetni trgovci so odkupovali čipke in jih zamenjevali za hrano in blago. 1907. leta pa je bila ustanovljena tudi Čipkarska šola. Zaslužek s čipkami je bil skoraj edini vir zaslužka med krizo v kraju, ki je trajala od leta 1902 pa vse do konca druge svetovne vojne.

Predstavitev kraja

Statistični urad RS - Železniki